Regenerativna medicina – Ozon v medicini

Ozon v medicini

Prvi aparat za proizvodnjo ozona je leta 1857 naredil nemški izumitelj Werner von Siemens. V medicini se je ozon uporabljal od konca 19. stoletja. Leta 1900 je bilo ustanovljeno podjetje Tesla Ozone company, ki je začelo prodajati generatorje ozona in ozonirano oljčno olje za medicinsko uporabo pri kožnih boleznih. Ozon se je uporabljal še v obliki pitne kure in za aplikacijo ozona v črevesje (klistir).  Med prvo svetovno vojno je dr. Albert Wolff iz Berlina spodbujal uporabo ozona za zdravljenje ran, preležanin, gangrene in za ublažitev učinkov strupenega plina. Direktorji najpomembnejših bolnišnic v ZDA so leta 1929 izdali knjigo Ozon in njegovo terapevtsko delovanje, v kateri je naštetih 114 bolezni in njihovo zdravljenje z uporabo ozona. V tridesetih letih 20. stoletja se je v ZDA začela prohibicija uporabe ozona in tudi ostalih učinkovin, ki jih ni mogoče patentirati.

V zadnjih 50 letih so za razvoj ozonoterapije pretežno zaslužne evropske države.

Leta 1935 je Dr. Edwin Payr objavil članek ‘Ozone Treatment in Surgery’ in zdravljenje z ozonom predstavil na 59. kongresu nemškega kirurškega združenja. Kmalu za tem se je uporaba ozona razširila tudi na injiciranje v mišice in v sklepe ter injiciranje v žilo. Leta 1951 je dr. William Turska napisal knjigo “Oksidacija”, ki je priporočeno branje tudi danes. Bil je pionir v injiciranju ozona v portalno veno zaradi boljšega terapevtskega učinka na jetra. Njegovi rezultati so bili odlični.

Leta 1953 je dr. Hans Wolff ustanovil prvo šolo ozonoterapije, ki je usposabljala številne zdravnike. Leta 1958 je Dr. Joachim Hansler skonstruiral prvi generator ozona, s katerim je bilo mogoče točno dozirati mešanico kisika in ozona za terapevtske namene. Tri leta kasneje je dr. Wolff uvedel v prakso tehnike večje in manjše avtohemoterapije . Leta 1972 je skupaj z dr. Joachimom Haenslerjem ustanovil Medicinsko združenje za ozonoterapijo, ki je objavilo smernice za varno uporabo in podpiralo raziskave o uporabi ozona. Leta 1979 je izdal svojo knjigo Das Medizinische Ozon [Ozon v medicini].

Leta 1977 je dr. Renate Viebahn pojasnila delovanje ozona v telesu na fizikalni ravni. Deset let kasneje sta skupaj z dr. Siegfriedom Rillingom izdala knjigo “Uporaba ozona v medicini”, ki je postala ena vodilnih na tem področju.

Novembra 1986 je bil opravljen prvi preizkus uporabe ozoniranega zunajtelesnega obtoka pri bolnikih med zamenjavo mitralne zaklopke. Od takrat je CSRL (Central Medical Research Laboratory of Nizhny Novgorod State Medical Academy) postal vodilni v svetu v tej vrsti aplikacije ozona. Leta 1992 je skupina ruskih raziskovalcev poročala o svojih izkušnjah pri zdravljenju velikih opeklin s kopeli fiziološke raztopine, ki je bila najprej nasičena z ozonom. Njihovi rezultati so bili osupljivi. Na Kubi je bil ustanovljen prvi Raziskovalni center ozona in kmalu potem objavljene študije učinka ozona pri pogostih očesnih boleznih (1990).

K razvoju uporabe ozona v medicini je v 21. stoletju s svojimi knjigami in strokovnimi članki izjemno prispeval italianski profesor Velio Bocci . Njegova knjiga “Ozone, a New Medical Drug“, je referenca za klinično prakso zdravljenja z ozonom v medicini (2010).

Trenutno po celem svetu obstaja več kot 40 nacionalnih in mednarodnih združenj, ki povezujejo strokovnjake, kateri izvajajo to terapijo, objavljajo strokovne članke v indeksiranih specializiranih medicinskih revijah ter organizirajo nadaljevalne tečaje, usposabljanja in kongrese na to temo.

Dandanes več kot 11.000 nemških zdravstvenih delavcev pri vsakodnevnem delu uporablja ozon.

Delovanje ozona: Kako deluje ozon v telesu?

V nizkih terapevtskih koncentracijah povzroči ozon ob kontaktu s telesnimi tekočinami (kri, limfa, plazma, urin)  njihovo oksidacijo. Na tak način se v telesu za kratek čas tvorijo ROS (reaktivne kisikove spojine) in produkti lipoperoksidacije. Pride do kratkega prehodnega zmanjšanja antioksidativne kapacitete, zato telo aktivira tvorbo antioksidativnih encimov (superoksid dismutaza, katalaza, lipoperoksidaza, glutation reduktaza…) in tekom naslednjih nekaj deset minut obnovi svojo antioksidativno sposobnost na prvotno raven, oziroma jo še poveča. V bistvu gre za neke vrste ‘antioksidativni fitnes’ za celice.

Indikacije za ozon: Komu lahko ozon koristi?

Po oksidaciji beljakovin in nenasičenih maščobnih kislin v krvi ali limfi, prestopijo iz krvnega obtoka v celice različne sekundarne molekule, ki aktivirajo številne biokemične procese z ugodnim učinkom na:

  • optimalizacijo/harmonizacijo delovanja imunskega sistema (lupus, revma, psoriaza, kronične vnetne črevesne bolezni in tudi bolezni, ki izhajajo iz znižane odpornosti)
  • izboljšanje mikrocirkulacije – povečanje pretoka krvi po kapilarah, pospešitev tvorbe energije in izboljšanje elastičnosti rdečih krvničk (ateroskleroza, celjenje ran)
  • povečanje detoksikacijske funkcije jeter
  • izboljšanje delovanja mitohondrijev, povečanje dobave kisika in povečanje proizvodnje energije v celicah (izgorelost, fibromialgija, kronična utrujenost itd.)
  • protibolečinsko in protivnetno delovanje – oksidacija molekul, ki povzročajo vnetje kot npr. arahidonska kislina in njeni derivati (vnetni procesi in obraba v sklepih in hrbtenici)
  • antimikrobno delovanje pri infekcijskih boleznih (herpes, hepatitis B in C, gripa, limska borelioza, mononukleoza, kandida in druge plesni, itd.)

Varnost ozonoterapije: Ali je terapija z ozonom varna?

V svetovnem merilu je vsako leto opravljenih več kot milion terapij z uporabo ozona. V strokovni literaturi je objavljenih več kot 2000 člankov v zvezi z medicinsko uporabo ozona in v zadnjih letih to število hitro narašča. Komplikacije in neželeni učinki uporabe ozona se spremljajo tako kot statistika neželenih učinkov farmakoterapije (alopatskih zdravil kot npr. aspirin). Najbolj točni podatki so na voljo v ZDA in v Nemčiji. V slednji je bilo pri 384775 pacientih opravljeno 5.578 238 postopkov. Zabeleženo je bilo 40 terapij, pri katerih je prišlo do neželenih učinkov neposrednega delovanja ozona na telo (hipoglikemija, spremembe na koži na mestu aplikacije, ‘alergija’ itd.). To pomeni, da se je 1 primer komplikacij uporabe ozona pojavil enkrat na 142 tisoč terapij.

Te številke potrjujejo zelo visok varnostni profil uporabe ozona v medicini ob upoštevanju kontraindikacij in protokolov za strokovno izvajanje terapije.

Načini aplikacije: Kako se ozon v medicini uporablja?

Ozon se pridobiva neposredno pred uporabo v generatorju ozona iz čistega kisika, ki se nahaja v jeklenki z medicinskim O2. Končni produkt, ki ga pacientu apliciramo je vedno mešanica čistega kisika in ozona v določenem razmerju glede na individualne potrebe. Terapevtski učinek ozona se doseže z določitvijo pravilne doze ozona, glede na individualne potrebe pacienta (dozo opredeljuje koncentracija ozona, ki jo merimo v mikrogramih/ml in količina v mililitrih).

Možnosti terapevtske aplikacije so različne, v osnovi jih delimo na sistemske in lokalne.

Sistemska aplikacija ozona:

  • avtohemoterapija z ozonom
  • rektalna insuflacija ozona

Lokalna aplikacija ozona:

  • injekcije v podkožje, mišice, sklepe in ob sklepe
  • površinska izpostavitev ran in razjed ozonu ali pa v obliki olja na različne kožne spremembe
  • kontaktna aplikacija v ušesa, oči, lasišče, fistule, sečni mehur ali v nožnico

Večja avtohemoterapija z ozonom (v žilo)

Med terapevtskim posegom, ki je bil prvič opravljen v šestdesetih letih 20.stoletja, se iz vene na zgornji okončini pridobi v infuzno steklenico 50-225ml krvi in se ji doda ustrezna količina zdravila  proti strjevanju. Nato se v infuzno steklenico doda enak volumen mešanice ozona in kisika s točno določeno koncentracijo ozona. Med nežnim mešanjem reagirata oba plina s krvjo. V tem času se posamezniku, zaradi vzdrževanja venske poti, aplicira fiziološka raztopina. Barva krvi iz vene je vedno temno rdeča. Po kontaktu z mešanico O2/O3 v infuzni steklenici, postane kri intenzivno svetlo rdeča. Kisik se veže na hemoglobin v rdečih krvničkah in ozon reagira z vsebino krvne plazme s čimer ustvarja sekundarne signalne molekule. Po vrnitvi krvi nazaj v veno (po isti poti – ni potrebe po dodatnem zbadanju), le – ta aktivira številne biokemične procese, ki vodijo v regeneracijo telesa in stimulacijo antioksidativnega sistema.

Manjša avtohemoterapija z ozonom (v mišico)

V primeru, da se na zgoraj opisan način pripravi 2-10ml krvi, ki se nato aplicira v mišico, govorimo o mali avtohemoterapiji. Ta postopek se velikokrat uporablja vzporedno s klasično ozonsko avtohemoterapjo, saj okrepi sistemski učinek infuzijske terapije. Lokalno na mestu vboda se pojavi blago sterilno reaktivno vnetje, telo aktivira procese za razgradnjo krvi in vsrkanje krvnega seruma nazaj v limfatični sistem.

Pri manjših zdravstvenih težavah, utrujenosti in izčrpanosti že samo s to terapijo ponavadi dosežemo revitalizacijski učinek, vendar izboljšanje stanja beležimo tudi pri virusnih okužbah in bolečinah vezanih na nevralgijo po herpes okužbi.

Prednost te oblike avtohemoterapije je tehnična enostavnost ter manjša stroškovna in časovna zahtevnost kot pri postopku z infuzijo.

Rektalna insuflacija ozona

Prednost aplikacije ozona v črevesje je enostavnost postopka brez potrebe po zbadanju vene. Z vbrizgavanjem ozona skozi danko v spodnji del debelega črevesja se tudi doseže kompleksni terapevtski učinek, vendar je nekoliko manjši kot pri ozonski avtohemoterapiji. Ta način je še posebej koristen pri posameznikih, ki nimajo uporabne vene za hemoterapijo (starejši ljudje, po kemoterapiji…).

Različne signalne molekule, ki nastajajo v črevesju po kontaktu ozona z vsebino črevesja in z njegovo sluznico prehajajo skozi stene žilnih pletežev v kri (enako kot zdravila v obliki svečk). Dokazano je povečanje aktivnosti antioksidativnih encimov v jetrih in ledvicah 30-50 minut po rektalni terapiji z ozonom. Najbolj optimalno je terapijo izvajati vsakodnevno ali vsaj tri krat tedensko. Pri boleznih s pomembno komponento kroničnega oksidativnega stresa je idealno tovrstno aplikacijo ozona izvajati tudi v domačem okolju, saj vzame samo 10-15 minut časa.

Injekcije ozona

Zdravnik določi koncentracijo in količino plina glede na diagnozo. Metoda se v klinični praksi uporablja že najmanj trideset let. Objavljena je vrsta medicinskih študij, ki dokazujejo njeno učinkovitost (ZDA, Španija, Nemčija, Kuba, Italija, Rusija, Poljska, Avstrija itd.). Zelo dobri učinki se dosegajo pri pacientih z artrozo (kronična okvara hrustanca) in tudi pri pacientih s prizadetostjo sklepov v sklopu avtoimunskega artritisa.

Ponavadi je za učinkovito izboljšanje stanja  potrebno 3-7 injekcij (aplikacija enkrat do dvakrat tedensko).

Najbolj pogoste indikacije:

  • obraba (koleno, kolk, rama)
  • zmrznjena rama – adhezivni kapsulitis
  • burzitis
  • monoartritis pri revmatičnem ali psoriatičnem artritisu (vnetje enega sklepa)
  • okvara rotatorne manšete
  • artroza malih sklepov hrbtenice
  • diskogena bolečina pri protruzijah medvretenčnih ploščic
  • išias